Terapija z ventuzami izvira iz tradicionalne kitajske medicine, po nekaterih podatkih njeni začetki segajo pred naše štetje. Ventuze so kot lončki večih velikosti, ki jih namestimo na kožo, pod njimi pa ustvarimo vakuum, ki kožo in mišično tkivo pod ventuzo povlečejo navzgor. Ti lončki so lahko lončeni, plastični, bambusovi, železni, a najpogosteje so stekleni. Na Kitajskem jih še dandanes pogostvo uporabljajo kot dopolnilno zdravljenje, skupaj z drugimi tehnikami. Davno pred nami so jo uporabljali tudi na bljižnjem vzhodu. V kitajski medicini velja, da ta tehnika ustvarjanja vakuuma na določenih predelih kože povečuje pretok qi-ja - življenske energije tam, kjer ta ne teče pravilno. Se pravi se na mestih kjer je akumulacija toksinov prisotna spodbudi pretok in s tem uravnavanje energijske pretočnosti, pretočnosti krvi in limfe. Ventuzna terapija odpira meridiane telesa, uravnava yin in yang energijo in ponovno vrača pretočnost telesa.
Obstaja suha in mokra terapija. Mokra se razlikuje v tem, da terapevt pred namestitvijo ventuze zareže majhno zarezo v predel kože. Tako se kri in limfa, ki sta bili akumilirani na določenem predelu, lahko iztekata in s tem toksini, ki jih oseba ni izločila. Ta vrsta terapije je bolj zahtevna, saj je potrebna popolna sterilnost in izkušenost terapevta kajti obstaja večja nevarnost poškodb kože, brazgotin in anemije. Pri nas ni tako popularna kot je suha terapija. Suha terapija je prav tako strateško nameščanje ventuz brez zareza, saj sam vakuum spodbudi prekrvavitev in spodbujeno izločanje toksinov. Pravzaprav je variacij te terapije ogromno, cilj vseh pa je, da regenerirajo telo.
Za tradicionalno nameščanje ventuz se uporablja ogenj in alkoholna ali zeliščna snov. Terapevt ventuzo namaže z vnetljivo snovjo in približa vir ognja. Notranjost ventuze za trenutek zagori, steklo se segreje in ventuza je hitro nameščena na predel kože, pogosto na hrbtni akupresurni predel povezan z določenim organom. Zrak v ventuzi se hitro shladi nazaj, kar ustavari vakkum. Kožo pod ventuzo potegne v ventuzo in tako ustvari močan pritisk. Modernejša tehnika pa uporablja ventuze z gumijasto pumpico s katero terapevt izsrka zrak in s tem ustvari vakuum.
Koliko časa terapevt pusti ventuze nameščene na kožo je različno. Približno 5 do 15 min. Po odstranitvi se ponavadi pojavijo bolj ali manj temni kolabarji-modrice, ki izginejo v 10ih do 14ih dneh. Ventuze se najpogosteje namešča na hrbet, pa tudi trebuh, roke in noge. Nameščanje in odstranjevanje ventuz ni boleče, vendar je bolečina pri sami terapiji odvisna tudi od toksemije telesa. Na primer: v kolikor je naša vranica zelo šibka, polna toksinov in neprekrvavljena, bo nameščena ventuza na predelu vranice bolj boleča. Prav tako bo modrica po terapiji temnejša. Na ta način se lahko to tehniko uporablja kot diagnostično sredstvo, ne za diagnosticiranje bolezni in bolezenskih stanj - to je naloga zdravnika, temveč ponazarja blokade v fizičnem in energijskem telesu, ki jih uposobljen terapevt prepozna. Ventuze se uporablja kot dopolnilno zdravljenje, to pomeni v kombinacijami s primernimi tehnikami uradne ali holistične medicine. V kitajski medicini se mnogokrat terapija z ventuzami izvaja skupaj z akupunkturo, saj delujeta na podoben način in se pri tem podpirata.
Zakaj ventuzna terapija:
Ventuzna terapija je učinkovita pri vrstah bolezni in poškodb. Zagovorniki trdijo, da pozdravi bolečine v vratu in križu ter kolenu. Veliko športnikov se med napornimi treningi in tekmovanji zateka k tej terapiji, saj pomaga tudi pri regeneraciji mišičnih tkiv in jih prekrvavi. Pri ljudeh z visokim pritiskom deluje blagodejno na pomiritev živčnega sistema in s tem uravnava krvni pritisk. Pomaga tudi pri virusnih obolenjih, težavah dihalnega trakta, urogenitalnih težavah, artritisu, kroničnih migrenah in tudi pri psiholoških stanjih kot sta depresija in anksioznost. Pomanjkanje kvalitetnih znanstvenih študij glede same tehnike zdravljenja in njenih blagodejnih učinkov se odraža v meri nezaupanja v ventuze. Nasprotniki svarijo o možnih trajnih poškodbah kože predvsem pri pogostem izvajanju, anemiji pri redni mokri terapiji in pa neučinkovitosti terapije kot take.
Terapija z ventuzami mora biti izvedena s strani usposobljenega terapevta in na pravem človeku. Terapija ni svetovana vsem ljudem, sploh pa ne ljudem, ki so noseči ali ki so nedavno imeli srčni infarkt in ne sme se izvajati na vneti, opečeni koži, krčnih žilah, ranjenemu tkivu itd.
V kolikor se odločimo za ventuze, se moramo prepričati, da je naš terapevt visoko usposobljen za izvajanje le-te.
Kozmetične ventuze
V zadnjih letih se je razširila uporaba besedne zveze kozmetične ventuze, ki jih prodajajo preko spleta ali pa to storitev ponujajo v kozmetičnih salonih. Teh ne enačimo s terapijo s ventuzami po TKM. Po večini, ko govorimo o kozmetičnih ventuzah, govorimo o mehkejših plastičnih kozarčkih, ki ustvarjajo mnogo manj vakuuma. Uporablja se jih za odpravljanje celulita, izboljšanje tonusa kože in pa po obrazu za tako imenovani lifting, ki se zgodi zaradi boljše prekrvavljenosti. Za obraz se uporabljajo majhni tulčki iz katerih manualno iztisnemo zrak ter z njimi drsimo po obrazu, ki smo ga prej namazali s kremo ali serumom. To delamo v smeri mišic, od noter navzgor npr. od krožnih mišic ustnic pa do lasišča. Za telo in izboljšanje videza celulita in uvele kože se uporablja močnejše in večje ventuze kot za obraz. Tudi na telesu lahko uporabljamo tehniko drsečih ventuz s pomočjo olja. V kolikor so te ventuze plastične in mehke, jih lahko varno uporabljamo za samomasažo tako telesa kot obraza. Prekrvavitev in spodbuda limfnega sistema je vedno dobrodošla in vodi k izboljšanju izgleda kože. Pomembno je vedeti to, da so te mnogo šibkejše od terapevtskih ventuz za katere je potrebno posebno usposabljanje.
Terapija z ventuzami je lahko učinkovita dopolnilna tehnika, ki našemu telesu spodbudi pretočnost, če je ta izvedena pravilno v skladu z našimi težavami in obstoječimi zdravljenji.
